MALO ZGODOVINE O BREŽICAH

Jedro današnjega mestnega naselja Brežice je na nadmorski višini 162 metrov » ob brežcu » nad sotočjem rek Krke in Save poleg staroslovenskega naselja Gradišče, s katerim so se v 16. stoletju združile. Naselje Brežice se prvič omenja leta 1241 z imenom Rein, leta 1309 kot trg in leta 1322 kot mesto. Pisna potrditev mestnih pravic je iz leta 1353, ko so Brežice dobile mestni red. Mestni upravi je načeloval sodnik, ki so ga postavljali solnograški nadškofi. Poleg civilnega sodstva je opravljal tudi nižje kazensko in krvno sodstvo. Brežice so sprva imele pravico samo do dveh letnih sejmov: na binkošti in na Lovrenčovo. Osem dni pred sejmom je veljal tržni mir. Meščani so lahko lovili in prodajali ribe. Ob obisku nadškofa so morali njemu in spremstvu kot dobrodošlico postreči z ribami. Kdor ni bil brežiški meščan, ni smel kupiti ali dedovati hiše brez dovoljenja nadškofa. Mesto se je razvilo ob sedanjem renesančnem gradu in bilo med letoma 1043 in 1493, ko so postali lastniki Habsburžani, eno izmed središč solnograške posesti in hkrati trgovsko in obrtno središče. Sredi 13. stoletja so imele Brežice že grad, kovnico denarja, sodišče in vojaško posadko. Po desetletni vojni (1479-1489) med cesarjem Friderikom III. Habsburškim in Matijo Korvinom ( Slovencem, bolj znanim kot kraljem Matjažem ) so Brežice dobile položaj deželnoknežjega mesta z dodatnimi pravicami. Cesar  Maksimiljan je Brežicam priznal še dva letna sejma in tedenski tržni dan na soboto. Cesar Ferdinand pa je Brežicam priznal pravico do lastnega mestnega broda na Savi. Konec 19. stoletja so imele Brežice že 9 letnih sejmov. Konec srednjega veka so Brežice postale najpomembnejše mesto v  jugovzhodnem delu Štajerske med Savo in Sotlo. V 15. in 16: stoletju je pomen Brežic kot obmejne utrdbe proti Madžarom močno zrasel. Od 1479. do 1491. leta, ko so z mirovno pogodbo z gradom vred pripadle Habsburžanom, so bile celo v madžarskih rokah. Zaradi svoje vpadne lege so jih večkrat napadli Turki s svojimi balkanskimi spremljevalci. Med vseslovenskim kmečkim uporom junija leta 1515 so kmetje zavzeli in zažgali mesto Brežice in grad. Kranjska dežela je poslala po pomoč proti upornim kmetom k hrvaškemu banu viteza Marka, ki pa pomoči ni pripeljal, ampak je na svojo roko ropal in na poti v Zagreb zajel 500 otrok in žena upornih kmetov ter jih prodal v Hrvaško primorje. Ob vrnitvi ga je pričakalo 900 kmetov, ki so ga pobili s spremstvom vred. Kasneje je bil grad obnovljen in tako utrjen, da je kljuboval napadom med slovensko-hrvaškim kmečkim uporom, ko je 3.februarja leta 1573 med pohodom kmečke vojske na Krško, Brežice zavzel Ilija Gregorič. V drugi polovici 16. stoletja je v Brežicah prevladal protestantizem. Mesto je dobilo lastnega predikanta. V tem času je magistrat pri sodnih obravnaval uporabljal tudi slovenski jezik. Leta 1848 ustanovljena narodna garda je še povečala narodno zavest. Kljub vsem privilegijem se je mesto le počasi razvijalo. Leta 1862 se je Brežicam na dva kilometra približala železniška proga, deset let pozneje je mesto dobilo bolnišnico, leta 1890 pa je število prebivalcev prvič preseglo število 1000. Brežice so ostale edino upravno in storitveno središče Spodnjega Posavja na štajerski strani. S Krškim, ki je imelo enako vlogo na kranjski strani, so vseskozi tekmovale za prevlado. Proti koncu  19. stoletja se je začela načrtna  germanizacija. Zato se je okrepila dejavnost tako slovenskega kot nemškega prebivalstva. Nemci so ustanovili Sudmark, Schulverain, Slovenci pa slovensko hranilnico, čitalnico, narodni dom. Slovenska zavest je naraščala, naraščala pa so tudi nasprotja. Vse od leta 1860 do prve svetovne vojne so bile Brežice eno izmed središč spopadov med Slovenci in Nemci v slovenski Štajerski.

Grad in mesto Brežice izvirata iz srednjega veka, vendar sta svojo gradbeno zasnovo dobila v 16. stoletju-mesto med letoma 1530 in 1572, grad pa med letoma 1530 in 1590. Sprva, do sredine 16. stoletja je grad nastajal kot utrdba. Ko pa so ga preuredili v bivalne in uradniške prostore, so leta 1553 začeli obnavljati mestne utrdbe, ki so imele na severni strani nadstropna stolpasta mestna vrata in jarek, obstoj dveh vogalnih stolpov pa je sporen. 16. in 17. stoletje sta mestu prinesli spokojno življenje. Med letoma 1660 in 1685 so zgradili frančiškanski samostan, ob katerem se je razvilo skromno severno predmestje. Potres januarja 1917 je samostan močno poškodoval. Danes je v ostankih samostanskega poslopja gimnazija. Leta 1699 so Brežice izgubile strateško veljavo, saj se je turška meja umaknila daleč proti vzhodu. Od leta 1718 naprej pa so Brežice kot trgovsko in ladjarsko središče pridobivale pomen. Za rečnim pa ni dosti zaostajal cestni promet. Od leta 1525, ko so Brežice imele 49 meščanskih hiš s 300 prebivalci, do začetka 19. stoletja se je prebivalstvo le podvojilo, hiš pa je bilo v začetku 19. stoletja komaj okoli 120. Kljub temu, da je mimo Brežic leta 1862 zapeljala železnica, da so leta 1870 preusmerili strugo Save proti zahodu in izboljšali ceste, se razvoj Brežic ni premaknil. Pomagala ni niti živahna trgovina z vinom in žitom. Z naselitvijo uradništva se je število prebivalstva leta 1920 povečalo na 1269 ljudi, ki so živeli v 128 hišah. To je tudi dokaz, da se Brežice niso urbano razvijale. K povečanju števila prebivalstva je pripomogel tudi razcvet obrti in trgovine. Brežice danes ne premorejo več stavb iz srednjega veka, saj jih je kar trikrat uničeval požar - leta 1515, 1528 in 1574. Tudi poplava leta 1781 je pripomogla k preurejevanju mesta. Stavbni fond se je preoblikoval v klasičnega, po letu 1870 pa tudi v historičnega. Po močnejšem potresu leta 1917 so začeli Brežice gradbeno preurejati. Ker se je število prebivalcev povečalo, so se začele širiti proti severu, k dva kilometra od središča oddaljeni železniški postaji in proti vzhodu cestah proti naseljema Bizeljsko in Dobova. Brežice so ohranile srednjeveško pravico do sejmov, ki jih uspešno prirejajo tudi v novejšem času.

Brežicam daje značilen videz okrogel vodovodni stolp iz leta 1914, ki ga zaključuje osmerokotni vodni rezervoar na 16 konzolah s štirimi balkončki in osmerostrano piramidasto streho. Posebnost je tudi 527 metrov dolg most z dvema železnima lokoma preko Save in enim prek Krke. Na obeh koncih mostu je secesijsko oblikovana zidna ograja.

Trg 1